Že kot mlad fant se je čudil, zakaj je potrebno v večinoma slovenskem okolju uporabljati za uradne stvari zgolj nemščino, najsi bo to na uradih ali pa poveljevanju v vojski in posledično tudi pri gasilcih. Ljudje pogosto sploh niso razumeli večine nemških besed. Mnogokrat se je verjetno vprašal, kaj pa manjka domači slovenščini, da se jo tako zapostavlja? Tako je poveljeval v slovenskem jeziku na mogočni gasilski paradi v Ljubljani leta 1880, ko mu je bilo komaj 24 let. Številni slovenski pesniki in pisatelji so mu vzklikali: »Vi ste v enem popoldnevu za slovenstvo napravili več, kot mi v 50 letih!« O njem je v kroniki Gasilskega društva Ljubljana mesto zapisano: »Leta 1880 je na 10. obletnici Freiwilige Feuerwehr Leibach ‘Lepi Nace’ poveljeval svojim možem slovensko. Šok za tedanjo nemškutarsko Ljubljano, šok za Avstro-Ogrsko.«

Leta 1886 je izdal prvi slovenski gasilski Vadnik, v katerega je zapisal: »Nemškega poveljevanja ne potrebujemo! Čemu bi se mučili slovenski gasilci z nerazumljivo nemščino, čemu bi slovensko poučevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba!« V Vadniku je sestavil in razložil vsa slovenska povelja, namesto nemških, ki so bila do tedaj obvezna; sestavil službeni in poslovni red, vzorec za razne knjige, prošnje, vloge. Pripravil je redovne vaje in vaje z gasilskim orodjem in priobčil požarni red. Vadnik je imel velik pomen za nadaljnji razvoj slovenskega gasilstva – ker je bil to prvi priročnik, s katerim je bil prebit led ne le v strokovnem, ampak tudi v narodnostnem oziru.

Ignacji je leta 1872 ustanovil enega najstarejših gasilskih društev in najstarejše vaško gasilsko društvo v Sloveniji – PGD Dolenja vas. Dolenja vas velja tudi za prvi kraj, kjer se je začelo poveljevanje v slovenskem jeziku, ki ga je vpeljal prav Ignacij Merhar. Ravno tako je vpeljal v gasilske vrste pozdrav, s katerim se gasilci še danes pozdravljajo: NA POMOČ!

Priznanje Ignacija Merharja

Ignacij Merhar – življenje in delo velikana gasilstva in Slovenstva

Eden najpomembnejših mož kar jih je dala Ribniška dolina, izredno pomemben za celotno Slovenijo, predvsem na gasilskem področju in za uveljavljanje slovenskega javnega jezika za časa Avstro–Ogrske monarhije  na naših tleh,  je nedvomno Ignacij Merhar.

Rodil se je  30. julija 1856 leta v preprosti družini v Prigorici pri Ribnici. Že v zgodnji mladosti je pokazal svoj napredni duh, vzor pa je jemal od svojega očeta, župana Dolenje vasi. Mladi Nace je bil njegov tajnik polnih 12 let. V tem času se je pokazala njegova vsestranskost. Pridobival je zaupanje ljudi in bil naposled izvoljen za župana Dolenje vasi. To delo je opravljal trideset let, vse do leta 1921. Njegova služba mu je omogočila vpogled v mačehovski odnos avstro–ogrske vladavine do Slovencev, kako je dušila in preganjala vsakršno stremljenje po slovenskem jeziku in slovenski nacionalni osamosvojitvi. Videl je, da narod potrebuje njegove mlade moči, zato se mu je posvetil z vsem srcem.

Kmalu je spoznal, kako bi se temu postavil v bran; kjerkoli se je pojavil, uveljavil na vidnejše mesto, in teh ni bilo malo, je venomer poudarjal: »Tudi Slovenci smo zdrav in krepak narod, ki ima vso pravico do sonca svobode na naši zemlji. Nihče nima pravice nas zasužnjevati in nam kratiti naše narodne pravice!«

Tako se je z vso svojo mladostno vnemo oprijel gasilstva, ki je takrat najbolj »ječalo v sponah ponemčevanja«. Ugotovil je, da se pod gasilskimi prapori lahko združujejo zatirani Slovenci.

Leta 1872 je bilo ustanovljeno »Gasilsko društvo Dolenja vas«, žal pa ni bilo preveč aktivno. Tako je 7. avgusta 1879, komaj 23–letni Ignacij Merhar v Dolenji vasi ustanovil zelo aktivno delujočo gasilsko četo (operativno enoto društva), ki je bila ena izmed prvih na Slovenskem in ji načeloval vse do svoje smrti leta 1944. Ne samo da je svojo gasilsko četo izuril do potankosti, šel je še dlje, s svojo odločnostjo je zavrgel nemško poveljevanje in ga zamenjal s slovenskim.

Na osnovi njegovega dolgotrajnega dela in analize takratnega stanja se mu je porodila misel, kako uveljaviti slovensko poveljevanje v tedanjih gasilskih društvih. Posledica tega je bila izdaja knjižice z naslovom »Slovensko poveljevanje v gasilskih organizacijah in društvih«. To takratnim oblastnikom ni bilo po volji in so temu ostro nasprotovali.

Leta 1880 je s svojo dolenjevaško četo nastopil na gasilskem kongresu v Ljubljani. Takrat se je na zborovanju prvič javno zaslišala slovenska povelja. Navdušenje prisotnih množic je bilo ogromno in nepopisno. To pa ni bilo po godu takratnim nemškim mogotcem, ki so v tem videli grožnjo. Obstopile so ga predstavniki oblasti, mu odvzeli sabljo, ki jo je nosil kot gasilski poveljnik, mu jo zlomili ter ga za nekaj ur celo zaprli, a so ga zaradi pritiska ljudstva izpustili. Ob izhodu je k njemu pristopilo nekaj izobražencev, celo pesnikov in pisateljev, mu čestitalo in dejalo, da je v enem dnevu naredil za slovenstvo več kot oni v petdesetih letih.

O njem je v kroniki Gasilskega društva Ljubljana mesto zapisano: »Leta 1880 je na 10. obletnici Freiwilige Feuerwehr Leibach ‘Lepi Nace’ poveljeval svojim možem slovensko. Šok za tedanjo nemškutarsko Ljubljano, šok za Avstro-Ogrsko.«

Kljub težavam, ki jih je imel zaradi svoje nacionalne zavesti, se ni oziral na nikogar. Na območju slovenskega dela Kočevske je ustanavljal nova prostovoljna gasilska društva ter jim s slovenskim poveljevanjem dal hrbtenico odpora, ki je ni bilo mogoče uničiti.

Leta 1886 je izdal »Vadbeni pravilnik za slovenske prostovoljne požarne brambe«, ki je izšel v nakladi 900 izvodov in bil razprodan še isti dan. V uvodu je zapisal: »Nemškega poveljevanja ne potrebujemo! Lepše se da poveljevati v našem, domačem jeziku! Čemu bi se mučili slovenski gasilci z nerazumljivo nemščino, čemu bi se slovensko poučevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba.« S pravilnikom je želel doseči, da bi se slovensko poveljevanje v prostovoljnih gasilskih društvih kar najbolj razširilo in po možnosti tudi zaživelo. V njem je razložil vsa slovenska povelja, službeni in poslovni red, vzorec za razne knjige, prošnje, vloge. Sestavil je redovne vaje in vaje z gasilskim orodjem ter priredil požarni red.

Vadbeni pravilnik je bil zelo pomemben za nadaljnji razvoj slovenskega gasilstva, saj je bil to prvi priročnik, s katerim je bil prebit led tako v strokovnem kot tudi v narodnostnem pogledu.

Dve leti po smrti Frana Levstika, leta 1889, je bila v Velikih Laščah manifestacija slovenstva ob odkritju Levstikovega spomenika. Tja je s svojo četo prikorakal tudi Merhar, saj je svojo življenjsko in narodnobuditeljsko moč v obdobju hudega ponemčevanja črpal v Levstikovem geslu, ki je veljalo za vse poštene in zavedne Slovence: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu«.

Zaradi svojih zaslug v gasilstvu na lokalni kot tudi na državni ravni je leta 1920 postal starešina Ribniške gasilske župe, ki je obsegala ves slovenski del sreza Kočevje. Ko so ukinili še obstoječe nemške, madžarske in ostale prostovoljne gasilske zveze, so leta 1934 ustanovili srezke gasilske župe, kjer je bil na prvi skupščini izvoljen za starešino gasilske župe Sreza Kočevje, ki jo je vodil do leta 1937, ko je moral zaradi bolezni to mesto zapustiti. Imenovan pa je bil za častnega starešino Gasilske župe Kočevje.

Uspešen je bil tudi na drugih področjih, bil je gostilničar in posestnik. Zaradi svoje lepe postave so ga imenovali »Lepi Nace«.  Leta 1893 se je vpisal v ljubljanski Sokol. Ko so v Ribnici ustanovili Sokol, je v njem zasedal vidno mesto, prav tako kasneje v dolenjevaškem.

Delal je tudi na šolskem področju, saj je bil 28 let predsednik krajevnega šolskega odbora; pri oblasteh je uporabil vse svoje sile in razširil šolo v dvorazrednico in kasneje v štirirazrednico. Sledi svojega dela je pustil tudi v zdravstvenem odboru za ribniški sodni okraj in tudi pri cestnem odboru. Veliko je tudi pisal za takratno slovensko časopisje, tako lahko zasledimo njegove članke v naslednjih časopisih ali revijah: Slovenec, Slovenski narod, Gospodarske novice.

Za časa svojega življenja je Merhar užival velik ugled doma in v tujini, ne glede na reakcije avstro–ogrske oblasti in kasneje Kraljevine Jugoslavije. Za svoje javno delovanje si je pridobil števila priznanja, diplome in odlikovanja: Svet Sava, poljska, francoska, češka odlikovanja in še in še. O njemu priča zapuščina njegovih odlikovanj in priznanj, pričevanja še živečih ljudi, tudi članov gasilske organizacije, ki so imeli to čast, da so Merharja osebno spoznali in sodelovali pri njegovem pionirskem delu na gasilskem področju.

Življenjsko pot je končal na pragu konca II. svetovne vojne, 17. septembra 1944.

Film o Ignaciju Merharju