PGD Sušje

Prostovoljno gasilsko društvo Sušje - I KATEGORIJA

Sušje 1a, 1310 Ribnica

Leto 1907 se je pisalo in svet se je drugače vrtel kakor danes. Imeli smo občino Sušje in Županstvo občine Sušje, tiste dni se je župan pisal Kozina, ter seveda gostilno.  Le ta je bila pri Frlanovih. V njej so se zbirali vaščani in okoličani, da so po težkem delu na kmetijah kakšno pametno rekli o vremenu in zemlji, o pridelku in živini in še kaj se je našlo vmes.

Tistega lepega večera so se v gostilni tako skupaj usedli Šilc Franc in Lovšin Janez iz Slatnika in Kos Franc iz Žlebiča, prisedel pa je tudi gospodar Lovšin Ivan. Govorili so o marsičem in ko so obdelali že vse kmetske teme, je beseda nanesla še na ogenj in kako bi se bilo pametno organizirati, da bi mu bili bolj kos. Modrovali so tako, kako in kaj, in prišli do sklepa, da bi se tudi tukaj lahko ustanovilo takšno prostovoljno gasilsko društvo.

Pravna pota so bila tudi takrat dolga in zamotana in zakoni so tudi takrat velevali svoje. Najprej se je moralo zbrati določeno število ljudi, pripravljenih sodelovati, sestaviti so morali pravila društva in nato vse skupaj kot vlogo poslati na deželno predsedništvo v Ljubljano. To jim je uspelo jeseni 1908. Njihovo vlogo je Visoki deželni odbor Vojvodine Kranjske v Ljubljani nemudoma potrdil, za proces ustanavljanja društva, ki se je takrat šele zares začel, pa z ukazom in naznanilom okrajnemu glavarstvu v Kočevju zadolžil Županstvo občine Sušje. Zakoni tistega časa so velevali, da mora imeti društvo, preden uradno prične z delovanjem, že določena materialna sredstva in zagotovljen redni finančni priliv. Tako Slavno županstvo Sušje kupi društvu blagajniški dnevnik še pred koncem leta 1908. V zimskem času so zbirali ponudbe za nakup gasilnih sredstev, med katerimi je tudi ročna brizgalna. Spomladi so že lahko videli, da bodo za nakup najpotrebnejšega potrebovali 4000 kron, kar pa je bil za tisti čas zelo velik znesek.

Županstvo maja 1909 zaprosi Visoki deželni odbor Vojvodine Kranjske v Ljubljani za potrditev, da lahko županstvo nastopi kot porok društvu za najem posojila … in 13. septembra leta 1909 je bil v gostilni pri Frlanovih ustanovni občni zbor. Zbralo se je 35 mož in fantov iz Sušja, Slatnika in Žlebiča. Ustanovili so Prostovoljno gasilno društvo Sušje, prvi predsednik oziroma načelnik pa je bil Ivan Lovšin.

Društvo je takoj pričelo s postopki za gradnjo lastnega gasilnega doma. Vsaka vas si ga je želela pri sebi, predsednik društva pa je odločil, da bo dom stal tam, kjer stoji danes, ker je to kraj, ki ne pripada nobeni od treh vasi in je hkrati primeren za vse.

Od tistih dni se je vas Sušje raztegnila po grebenu grička navzdol prav do samega doma, a ne smemo pozabiti, da je bila včasih manjša in se je začela šele za križem. Delo je šlo, ob obilni pomoči vseh članov, hitro naprej in že leta 1910 so ga svečano izročili svojemu namenu. Sam oče slovenskega gasilstva, Ignacij Merhar, je prisostvoval dogodku. Z izgradnjo gasilnega doma pa se je delo šele začelo. Dom jim je dajal novih moči in spodbude, da lahko s skupnimi močmi ustvarijo marsikaj.

Že leta 1911 so se lahko pohvalili z novo ročno brizgalno. Iz Ljubljane so jo pripeljali s konjsko vprego, sprejem pa so ji priredili pri Rokah. Tam se je zbralo prebivalstvo okoliških vasi. Ko se je sprevod približal, so v dimniku hiše pri Rokah zažgali sveženj pšenične slame. Plamen je švignil iz dimnika in s tem simbolično pokazal, da se bliža stroj, ki bo tega največjega sovražnika uničeval.

Nedvomno so naši možje koristno uporabljali svojo novo pridobitev in uspešno pogasili marsikateri požar, a žal jih svetovni dogodki niso pustili prav dolgo časa pri miru. Začela se je prva svetovna vojna. Možje so se šli  bojevat z drugim sovražnikom, na tuja tla, in marsikateri se ni vrnil nazaj.

Po koncu vojne je bila ustanovljena prva gasilska četa in društvo je delovalo naprej po svojih najboljših močeh.

Že se je bližalo jubilejno leto 1934 – 25-letnica društva. Ob tej priložnosti so prvič pomislili na načrtno vzgojo podmladka in na pobudo Kozina Karola (Roknega) ustanovili pionirsko desetino. Le ta je aktivno delovala do druge svetovne vojne.

Druga svetovna vojna je udarila močneje in predvsem bližje kakor prva. Prizadejana je bila precejšnja škoda tudi gasilnemu orodju, a gasilstva v ljudeh ni mogla zatreti. Takoj po koncu vojne se je pričela obnova in društvo je tvorno delovalo naprej.

Leto 1947 je zaznamoval tedenski požar, kakor so ga poimenovali, v Gorenjih Lazih. Požar je bil podtaknjen v treh zaporednih dneh in brez ročne brizgalne bi se bolj slabo izteklo. Prav tako se je še posebej izkazala ročna brizgalna v hišnem požaru decembra 1955, v Žlebiču. Za uspeh na požarišču je dobilo društvo tudi priznanje Občinske gasilske zveze Ribnica . Se je pa počasi kazalo, da tudi ročna brizgalna ne zmore več vsega in leta 1957 so kupili motorno brizgalno, ki pa žal ni najbolje delovala. Kar naprej je bila potrebna popravila oziroma menjave kakšnih delov.

50 letnica društva se je obeležila z enoletno zamudo, leta 1960, z razvitjem društvenega prapora. Vse moči naslednjih nekaj let so bile usmerjene v zbiranje sredstev za nakup nove motorne brizgalne. Sredstva so se zbirala tako doma kakor tudi med našimi ljudmi na delu v tujini. Leta 1963 je bilo zbranih dovolj sredstev in društvo je dobilo novo motorno brizgalno. Kljub temu, da bi ob tem pričakovali nov polet in elan v društvu, je naslednjih deset let najbolj črnih v zgodovini društva. Propadal je dom, gasilna sredstva so bila spravljena kakor kje in tudi samo društvo bi skoraj propadlo.

Leta 1973 se zamenja vodstvo in društvo z novimi močmi ponovno začne delovati. Poglavitna naloga je rešiti dom. Naslednja štiri leta poteka adaptacija doma in leta 1977 sledi njegova ponovna otvoritev. Tu se prvič pojavijo nesoglasja glede ustanovne letnice. Nekaterim se zdi prava letnica 1907, ko so tisti štirje v Frlanovi gostilni sklenili, da ustanovijo prostovoljno gasilno društvo, spet drugi pa so bolj za letnico 1909, ko je bil ustanovni občni zbor in so se izvolili vodstveni organi in je bilo nenazadnje tudi društvo zapisano v register prostovoljnih gasilnih društev Vojvodine Kranjske.

No, kakorkoli že, leta 1977 so s ponovnim odprtjem gasilnega doma obeležili tudi 70-letnico društva in kar je še bolj pomembno, Prostovoljnemu gasilnemu društvu Sušje se priključijo tudi Gorenji Lazi. Nova moč, nova energija in želje po gasilskem avtomobilu.

Leta 1980 je bila ustanovljena prva pionirska desetina, razvit je bil pionirski prapor in izvedla se je velika veselica z zbiranjem sredstev za nakup gasilskega avtomobila. Denar se je zbral, a je bilo potrebno čakati še birokratski dve leti, preden se ga je lahko naročilo. Leta 1983 sledi izročitev gasilskega avtomobila v uporabo, kupi pa se tudi avtomatična sirena.

Leta 1987 se zgradi vodni zbiralnik v vasi Sušje in proslavi se 80-letnica društva.

Leta 1999 se obnovi fasada doma, doda se freska sv. Florjana ter proslavi se 90-letnica društva s prevzemom novega praporja.

Leta 2003 prevzame društvo novo gasilsko vozilo. V naslednjih letih sledi prenova notranjosti gasilnega doma, leta 2007 nakup nove motorne brizgalne ter leta 2009 proslava ob 100-letnici društva. Zadovoljivo izpeljani projekti dajo društvu novo energijo. Društvo kupi zemljišče okoli gasilnega doma in uredi dokumentacijo za prizidek, žal pa še do danes ne uspe pridobiti soglasja prvega soseda. Zbrana sredstva čakajo na bančnem računu, gasilni dom pa ostaja premajhen za vse številčnejše članstvo.

Z letom 2003 se je pričelo tudi intenzivno in načrtno delo z mladimi tako, da imamo danes uspešne tekmovalne ekipe skoraj v vseh možnih starostnih skupinah.