ZGODOVINA GASILSKE ZVEZE RIBNICA

ZAČETEK GASILSTVA V RIBNIŠKI DOLINI

Še preden so se gasilska društva v Ribniški dolini registrirala, je bilo delovanje članov cehovskih združenj na področju gasilstva zelo pestro. Iz zgodovinskih virov razberemo, da je bila Ribnica dvaindvajsetkrat požgana s strani osvajalcev turškega imperija. Seveda so bile stavbe v tem času pretežno lesene in s slamo krite ter strašansko dovzetne za izbruh ognja. V Ribnici, Prigorici, Dolenji vasi in še kje so dokumentirani veliki požari, ki dokazujejo gasilsko organiziranost.

Tako lahko razberemo, da je bilo prva »Gasilna bramba« ustanovljena v Dolenji vasi leta 1872. To je bilo prvo organizirano in registrirano društvo v Ribniški dolini. Ta letnica povezuje dolenjevaške gasilce v sam vrh gasilstva na Slovenskem, saj je bilo to prvo ustanovljeno vaško gasilsko društvo. Obstajajo primeri z zgodnejšo letnico, vendar so bila vsa ta društva v večjih mestih ali v pokrajinskih središčih.

Drugo najstarejše društvo v Ribniški dolini je PGD Ribnica, ustanovljeno 1885. leta. Kmalu zatem pa so se pričela ustanavljati društva tudi po drugih vaseh.

Verband der gottscheischen Feuerwehrvereine (Nemška deželna gasilska zveza za Kranjsko ) je bila registrirana zveza kočevskih gasilskih društev, ki je 13. junija 1906 dobila dovoljenje s strani deželnega predsedstva v Ljubljani. Leta 1918 je povezovala 36 gasilskih društev s 1280 gasilci. Načelnik je bil Karl Poruski, posestnik iz Kočevja. Zveza je delovala do leta 1933.

V letu 1933 je kralj Aleksander podpisal Zakon o organizaciji gasilstva. Takrat so se vse »požarne brambe« preimenovale v gasilske čete. Te čete so bile razporejene v župe, le-te pa v posamezen srez (politični okraj). Na področju ribniškega gasilstva tako širša povezava sega v »Gasilsko zajednico Dravske banovine«, ki je bila ustanovljena 10. decembra 1933 in je zajemala dobršen del slovenskega ozemlja. Vsa organizacija je bila združena v »Vatrogasni savez Kraljevine Jugoslavije«.

Pred II. svetovno vojno je v ribniški župi delovalo že 23 gasilskih čet. Zajemala je dobršno področje sedanjih občin Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Dobrepolje in Velike Lašče.

  • (1879) gasilska četa Dolenja vas
  • (1894) gasilska četa Loški Potok
  • (1885) gasilska četa Ribnica
  • (1896) gasilska četa Velike Lašče
  • (1898) gasilska četa Sodražica
  • (1900) gasilska četa Sveti Gregor
  • (1901) gasilska četa Dobrepolje – Videm
  • (1908) gasilska četa Velike Poljane
  • (1909) gasilski četi Jurjevica in Šušje
  • (1921) gasilske čete Gora, Draga – Trava, Zamostec in Žimarice
  • (1923) gasilski četi Vinice in Dvorska vas
  • (1925) gasilske čete Grčarice , Vas Fara, Kompolje, Struge
  • (1926) gasilski četi Četež in Zdenska vas
  • (1927) gasilska četa Nemška vas

USTANOVITEV GASILSKE ZVEZE RIBNICA

Po ukinitvi okrajnih gasilskih zvez, med drugimi tudi Okrajne gasilske zveze Kočevje leta 1955, so se pričele ustanavljati občinske gasilske zveze. Predstavniki enajstih gasilskih društev in enega industrijskega so 30. 6. 1955 ustanovili Občinsko gasilsko zvezo Ribnica. V register je bila OGZ Ribnica vpisana 29. 3. 1956.

Ustanovni člani OGZ Ribnica so bila prostovoljna gasilska društva:

Bukovica, Dolenja vas, Dolenji Lazi, Goriča vas, Grčarice, Jurjevica, LIP Ribnica, Nemška vas, Otavice, Rakitnica in Ribnica.

V upravni odbor novoustanovljene OGZ Ribnica so bili izvoljeni:

  • Češarek Milan – LIP Ribnica, kot predsednik
  • Rober Ivan – PGD Ribnica, kot poveljnik
  • Mihelič Anton – PGD Ribnica, kot tajnik
  • Čihal Marija – PGD Ribnica, kot blagajničarka.

Ustanovna društva so imela v upravnem  ali  v nadzornem odboru OGZ Ribnica kot zastopnika še svojega predsednika in poveljnika.

Delovanje gasilske zveze Ribnica

Takoj v naslednjem letu, natančneje 8. julija 1956, je OGZ Ribnica organizirala proslavo ob 100-letnici rojstva Ignacija Merharja, ki je potekala v Prigorici, rojstnem kraju gasilskega velikana.

Prav tako se je po programu republiške gasilske zveze pričelo z organiziranim izobraževanjem članstva. V letu 1956 je v Medvodah, v gasilski šoli za podčastnike, izpit opravilo devet članov in tri članice OGZ Ribnica.

Takratni poveljnik VI. cone Anton Šobar je iz poklicne brigade Ljubljana leta 1958 pripeljal prvo avtocisterno FORDSON. Vozilo je bilo PGD Ribnica uradno izročeno 18. 12. 1958. V tem obdobju so društva nabavila več MB iz Nemčije, OGZ Ribnica pa jim je nudila vso strokovno pomoč na birokratskem področju.

V letih 1960−1961 so se v OGZ Ribnica vključila gasilska društva z območja Sodražice, Loškega Potoka in Velikih Lašč.

Na občnem zboru OGZ Ribnica so 28. 3. 1962 izvolili nov upravni in nadzorni odbor. Padle so pomembne odločitve − OGZ Ribnica je bila prvič razdeljena na sektorje. Organiziranih je bilo pet sektorjev, in sicer: Loški Potok, Sodražica, Velike Poljane, Ribnica in Dolenja vas.

V upravni odbor OGZ Ribnica so bili izvoljeni :

  • Rober Ivan – PGD Ribnica, kot predsednik
  • Šobar Anton – PGD Bukovica, kot poveljnik
  • Tanko Edo – PGD Ribnica, kot tajnik
  • Čihal Marija – PGD Ribnica, kot blagajničarka.

Upravni odbor so dopolnjevali še novi sektorski poveljniki:

  • Kordiš Domin – sektor Loški Potok
  • Gačnik Ignacij – sektor Sodražica
  • Ivanc Slavko – sektor Ortnek
  • Arko Ivan – sektor Ribnica
  • Pogorelc Franc – sektor Dolenja vas.

Posebno skrb je OGZ Ribnica namenila področju izobraževanja. Opravljenih je bilo več tečajev za gasilce, gasilske strojnike, podčastnike, častnike in leta 1961 prvič tudi za gasilske sodnike.

1964. leta je bil v OGZ Ribnica izveden prvi podčastniški tečaj, kar je bil mali podvig, saj so do takrat člani hodili na razna izobraževanja v gasilske šole po Sloveniji, največ seveda v Medvode. Ta tečaj je uspešno opravilo sedemindvajset članov OGZ Ribnica, od tega kar štirje iz IGD LIP Ribnica.

Eden največjih uspehov v izobraževanju je nedvomno tečaj za gasilske častnike, ki ga je v letu 1969 uspešno opravilo dvaindvajset članov. Ravno tako se je v marcu istega leta odvijal strojniški tečaj, ki ga je uspešno opravilo triindvajset  domačih gasilcev.

Vodstvo OGZ Ribnica si je zadalo jasen cilj, da vsakih nekaj let izvede vsaj en tečaj. Po arhivskih zapisih ugotovimo, da je OGZ Ribnica v letu 1972  organizirala in izpeljala dva tečaja. Prvi, za gasilske podčastnike, je bil je bil z izjemnim uspehom zaključen 25. 3. 1972 –. Tečaj je opravilo štirideset članov in ena članica. V letu 1978 se je zopet odvijal tečaj za gasilske podčastnike. 10. 4. 1978 je omenjeni tečaj uspešno zaključilo 31 članov in tri članice.

Po dveh desetletjih, 11. 1.1980 je OGZ Ribnica izpeljala drugi tečaj za gasilske sodnike, ki ga je opravilo trinajst kandidatov. Večina živečih še dandanes uspešno sodi na tekmovanjih v GZ Ribnica, ali pa v regiji Ljubljana 2.

Leto zatem je OGZ Ribnica zopet organizirala tečaj za gasilske častnike. Končan je bil 31. 1. 1981. Zadovoljivo znanje je pokazalo 35 tečajnikov.

V letih obstoja SIS za požarno varnost je OGZ Ribnica aktivno sodelovala predvsem na področju nabave primerne opreme in vozil za prostovoljna gasilska društva. Ravno tako je bil v tem času zgrajen nov prizidek in obnovljen stari del doma gasilcev v Ribnici. Dogovor je bil, da je ta dom primeren tako za potrebe PGD Ribnica kakor tudi za potrebe OGZ Ribnica.

Izjemen uspeh je OGZ Ribnica požela v letu 1982, ko je bila gostitelj dneva gasilcev Jugoslavije. Ob tej priložnosti je v Ribnici potekala seja Predsedstva GZ Slovenije, izpeljalo se je tekmovanje mladih gasilcev, teki društev Mladi gasilec iz slovenskih osnovnih šol  ter srečanje veteranov GZ Slovenije. Nedvomno je bila to manifestacija gasilstva, kakršne Ribnica ne pomni. Gostujoče gasilce, mlade gasilce in člane najvišjih organov so po domovih gostili naši člani in vsi gostje so s seboj odnesli izreden vtis o Ribnici in njenih gasilcih ter o gostoljubju preprostega ribniškega prebivalstva.

Gasilska zveza Ribnica je vsa leta delovanja aktivno podpirala in izvajala razna gasilska tekmovanja. Veliki uspehi naših desetin so le del trdega dela na tem področju. Udeležba na državnih tekmovanjih je bila stalnica do sredine 80-ih let prejšnjega stoletja, nato je ta dejavnost nekako izgubila pomen. Prihajale so mlajše generacije, ki niso potrdile uspehov svojih očetov in mater. Ker za vsakim dežjem posije sonce, se danes kažejo novi uspehi tekmovalcev in tekmovalk. Stalno sodelovanje na državnih tekmovanjih s kakšno ekipo nas navdaja z optimizmom, je pa velik problem pri zagotavljanju kvalitetnih mentorjev tem desetinam.

Obeležitve obletnic Gasilske zveze Ribnica so bile vselej izreden dogodek za celoten kraj in za vsa gasilska društva v GZ Ribnica.

Ignacij merhar - življenje in delo velikana gasilstva in slovenstva

Eden najpomembnejših mož kar jih je dala Ribniška dolina, izredno pomemben za celotno Slovenijo, predvsem na gasilskem področju in za uveljavljanje slovenskega javnega jezika za časa Avstro–Ogrske monarhije  na naših tleh,  je nedvomno Ignacij Merhar.

Rodil se je  30. julija 1856 leta v preprosti družini v Prigorici pri Ribnici. Že v zgodnji mladosti je pokazal svoj napredni duh, vzor pa je jemal od svojega očeta, župana Dolenje vasi. Mladi Nace je bil njegov tajnik polnih 12 let. V tem času se je pokazala njegova vsestranskost. Pridobival je zaupanje ljudi in bil naposled izvoljen za župana Dolenje vasi. To delo je opravljal trideset let, vse do leta 1921. Njegova služba mu je omogočila vpogled v mačehovski odnos avstro–ogrske vladavine do Slovencev, kako je dušila in preganjala vsakršno stremljenje po slovenskem jeziku in slovenski nacionalni osamosvojitvi. Videl je, da narod potrebuje njegove mlade moči, zato se mu je posvetil z vsem srcem.

Kmalu je spoznal, kako bi se temu postavil v bran; kjerkoli se je pojavil, uveljavil na vidnejše mesto, in teh ni bilo malo, je venomer poudarjal: »Tudi Slovenci smo zdrav in krepak narod, ki ima vso pravico do sonca svobode na naši zemlji. Nihče nima pravice nas zasužnjevati in nam kratiti naše narodne pravice!«

Tako se je z vso svojo mladostno vnemo oprijel gasilstva, ki je takrat najbolj »ječalo v sponah ponemčevanja«. Ugotovil je, da se pod gasilskimi prapori lahko združujejo zatirani Slovenci.

Leta 1872 je bilo ustanovljeno »Gasilsko društvo Dolenja vas«, žal pa ni bilo preveč aktivno. Tako je 7. avgusta 1879, komaj 23–letni Ignacij Merhar v Dolenji vasi ustanovil zelo aktivno delujočo gasilsko četo (operativno enoto društva), ki je bila ena izmed prvih na Slovenskem in ji načeloval vse do svoje smrti leta 1944. Ne samo da je svojo gasilsko četo izuril do potankosti, šel je še dlje, s svojo odločnostjo je zavrgel nemško poveljevanje in ga zamenjal s slovenskim.

Na osnovi njegovega dolgotrajnega dela in analize takratnega stanja se mu je porodila misel, kako uveljaviti slovensko poveljevanje v tedanjih gasilskih društvih. Posledica tega je bila izdaja knjižice z naslovom »Slovensko poveljevanje v gasilskih organizacijah in društvih«. To takratnim oblastnikom ni bilo po volji in so temu ostro nasprotovali.

Leta 1880 je s svojo dolenjevaško četo nastopil na gasilskem kongresu v Ljubljani. Takrat se je na zborovanju prvič javno zaslišala slovenska povelja. Navdušenje prisotnih množic je bilo ogromno in nepopisno. To pa ni bilo po godu takratnim nemškim mogotcem, ki so v tem videli grožnjo. Obstopile so ga predstavniki oblasti, mu odvzeli sabljo, ki jo je nosil kot gasilski poveljnik, mu jo zlomili ter ga za nekaj ur celo zaprli, a so ga zaradi pritiska ljudstva izpustili. Ob izhodu je k njemu pristopilo nekaj izobražencev, celo pesnikov in pisateljev, mu čestitalo in dejalo, da je v enem dnevu naredil za slovenstvo več kot oni v petdesetih letih.

Kljub težavam, ki jih je imel zaradi svoje nacionalne zavesti, se ni oziral na nikogar. Na območju slovenskega dela Kočevske je ustanavljal nova prostovoljna gasilska društva ter jims slovenskim poveljevanjem dal hrbtenico odpora, ki je ni bilo mogoče uničiti.

Leta 1886 je izdal »Vadbeni pravilnik za slovenske prostovoljne požarne brambe«, ki je izšel v nakladi 900 izvodov in bil razprodan še isti dan. V uvodu je zapisal: »Nemškega poveljevanja ne potrebujemo! Lepše se da poveljevati v našem, domačem jeziku! Čemu bi se mučili slovenski gasilci z nerazumljivo nemščino, čemu bi se slovensko poučevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba.« S pravilnikom je želel doseči, da bi se slovensko poveljevanje v prostovoljnih gasilskih društvih kar najbolj razširilo in po možnosti tudi zaživelo. V njem je razložil vsa slovenska povelja, službeni in poslovni red, vzorec za razne knjige, prošnje, vloge. Sestavil je redovne vaje in vaje z gasilskim orodjem ter priredil požarni red.

Vadbeni pravilnik je bil zelo pomemben za nadaljnji razvoj slovenskega gasilstva, saj je bil to prvi priročnik, s katerim je bil prebit led tako v strokovnem kot tudi v narodnostnem pogledu.

Dve leti po smrti Frana Levstika, leta 1889, je bila v Velikih Laščah manifestacija slovenstva ob odkritju Levstikovega spomenika. Tja je s svojo četo prikorakal tudi Merhar, saj je svojo življenjsko in narodnobuditeljsko moč v obdobju hudega ponemčevanja črpal v Levstikovem geslu, ki je veljalo za vse poštene in zavedne Slovence: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu«.

Zaradi svojih zaslug v gasilstvu na lokalni kot tudi na državni ravni je leta 1920 postal starešina Ribniške gasilske župe, ki je obsegala ves slovenski del sreza Kočevje. Ko so ukinili še obstoječe nemške, madžarske in ostale prostovoljne gasilske zveze, so leta 1934 ustanovili srezke gasilske župe, kjer je bil na prvi skupščini izvoljen za starešino gasilske župe Sreza Kočevje, ki jo je vodil do leta 1937, ko je moral zaradi bolezni to mesto zapustiti. Imenovan pa je bil za častnega starešino Gasilske župe Kočevje.

Uspešen je bil tudi na drugih področjih, bil je gostilničar in posestnik. Zaradi svoje lepe postave so ga imenovali »Lepi Nace«.  Leta 1893 se je vpisal v ljubljanski Sokol. Ko so v Ribnici ustanovili Sokol, je v njem zasedal vidno mesto, prav tako kasneje v dolenjevaškem.

Delal je tudi na šolskem področju, saj je bil 28 let predsednik krajevnega šolskega odbora; pri oblasteh je uporabil vse svoje sile in razširil šolo v dvorazrednico in kasneje v štirirazrednico. Sledi svojega dela je pustil tudi v zdravstvenem odboru za ribniški sodni okraj in tudi pri cestnem odboru. Veliko je tudi pisal za takratno slovensko časopisje, tako lahko zasledimo njegove članke v naslednjih časopisih ali revijah: Slovenec, Slovenski narod, Gospodarske novice.

Za časa svojega življenja je Merhar užival velik ugled doma in v tujini, ne glede na reakcije avstro–ogrske oblasti in kasneje Kraljevine Jugoslavije. Za svoje javno delovanje si je pridobil števila priznanja, diplome in odlikovanja: Svet Sava, poljska, francoska, češka odlikovanja in še in še. O njemu priča zapuščina njegovih odlikovanj in priznanj, pričevanja še živečih ljudi, tudi članov gasilske organizacije, ki so imeli to čast, da so Merharja osebno spoznali in sodelovali pri njegovem pionirskem delu na gasilskem področju.

Življenjsko pot je končal na pragu konca II. svetovne vojne, 17. septembra 1944.